Center alternativne in avtonomne produkcije

CAAP – IME, KRATKA ZGODOVINA IN PRIHODNOST

 

16. novembra 2012 je odprl vrata Center alternativne in avtonomne produkcije – CAAP, prvi tovrstni skupnostni oziroma socialni center v Sloveniji. CAAP se vzpostavlja kot platforma povezovanja in začenjanja novih ekonomij, kot inkubator socialnega podjetništva ter novih socialnih in ekoloških praks. Prvi naseljenci centra so organizacije oziroma projekti, ki so se razvili v okviru programskega sklopa Urbane brazde: Semenska knjižnica društva Varuhi semen, trgovina in distribucijski center Zadruge Dobrina, kolesarska delavnica Mariborske kolesarske mreže, socialno-kulturni združenji Frekvenca in Rizom. Hkrati pa nastajajo tudi odprti prostori v centru, ki šele čakajo svojo zapolnitev. V okviru programa »desk-sharing« že vključujemo nove uporabnike centra – manjše organizacije in posameznike, v prihodnje pa načrtujemo še razvoj in vključitev novih socialnih podjetij ter socialnih in okoljskih iniciativ.

 

CAAP – IME

Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) – štiri besede imena, skozi katere se predstavlja projekt. Vsako besedo v imenu moramo razumeti kot koncept, ki veliko sporoča. Lahko sporoča tudi napačne interpretacije ali pa vsaj interpretacije, ki niso dovolj natančne. Skozi te štiri besede/koncepte, se je CAAP skoraj dve leti postopno vzpostavljal in definiral, a hkrati vsaj v določeni meri ostal odprt za nove definicije.

 

 

 

 

 

 

Center: CAAP je center, ker gre za stičišče, za srečanje številnih organizacij in projektov. Gre za platformo povezovanja med skupinami in posamezniki, ki si na zelo različnih področjih prizadevajo za podobne cilje. O centru tukaj govorimo tako v materialnem smislu skupnega prostora delovanja, kot tudi v vsebinskem smislu prepletanja in dopolnjevanja raznolikih dejavnosti. Hkrati pa pojem centra predstavlja središče potenciala, iz katerega bodo tudi v prihodnje izraščali novi programi, nova socialna podjetja ter nove socialne in okoljske prakse.

Alternativno: kadar ne govorimo o pojmu alternativnega v radikalnem smislu, pomeni predvsem “drugačno”, drugačno od tistega, česar smo najbolj vajeni in kar nam vselej prvo pade na pamet. Drugačno lahko tako predstavlja mnogo različnih “drugačnosti”. Kako je torej naša produkcija drugačna od tiste, ki smo je vajeni, v čem smo torej mi alternativni? V tem, da tržne dejavnosti ne postavljamo hierarhično nad ostale vidike življenja, temveč za vse produkcijske dejavnosti iščemo uravnoteženost v odnosu do zahtev naravnega in socialnega okolja. V tem, da povezujemo tržno dejavnost z nepridobitnimi dejavnostmi, v tem, da v procese enakopravno vključujemo vse družbene skupine, v tem, da poskušamo vselej upoštevati vpliv produkcije na sočloveka, naravo in prihodnje generacije. Delati nekaj “drugače” je konstanten napor, proces v katerem ne sledimo cilju “s čim manj in-puta do čim večjega out-puta”, temveč cilju “za skupnost in naravo neškodljivega načina produciranja temeljnih dobrin”.

Avtonomno: tudi koncepta avtonomno ne uporabljamo v radikalnem, utopičnem smislu totalne neodvisnosti od obstoječih struktur moči, temveč želimo z uporabo tega koncepta izpostaviti zmožnost skupnosti, da v lastnem okolju z lastnimi močmi začenja procese in vztraja v procesih produkcije, ki odgovarja na temeljne potrebe posameznika in skupnosti. Globalni kapitalizem in netransparentne finančne institucije, ki so si podvrgle vso človekovo produkcijo, so nas postopno uspele prepričati, da nimamo lastnih potencialov, da v lokalnem okolju s soljudmi ne znamo in ne zmoremo skrbeti zase, skrbeti za svojo hrano, za prebivališče, za kulturno in naravno okolje. Avtonomija, o kateri govorimo tukaj, pomeni torej predvsem produkcijo, ki se naslanja na te pozabljene oziroma spregledane potenciale skupnosti in lokalnega okolja.

Produkcija: četrti koncept, ki ga moramo tukaj pojasniti, je koncept produkcije. Produkcijo razumemo zelo široko, ne zgolj kot produciranje otipljivih dobrin tipa hrana, izdelki, produkti storitvenega sektorja, kulturni produkti, temveč kot procese, ki tvorijo tudi tisto, kar klasična ekonomija pojmuje kot eksternalitete, kot nehotene zunanje učinke produkcijskega procesa. Vsako produkcijo dobrin moramo namreč razumeti ne zgolj skozi produkt, ki izstopi na koncu linije, temveč hkrati kot proces, ki predstavlja način, kako živimo drug z drugim in z okoljem, kot proces, ki tvori tkivo družbe in človekov vsakdan. Zanima nas torej tudi ta kako produkcije in ne zgolj kaj. Kako si zagotavljamo temeljne dobrine vselej hkrati določa tudi kako živimo, produkcija dobrin je vselej hkrati tudi produkcija našega vsakdana.

 

CAAP – KRATKA ZGODOVINA

Ideja o CAAP se je pričela pojavljati spomladi 2011, ko so bili v osnovi zarisani vsi projekti programskega sklopa Urbane brazde. Iskali smo način, kako pod skupno streho ter v vsebinsko celoto povezati ekološke in socialne vsebine ter tako zgraditi skupnosti center, ki se ne bi iztekel in zaključil z iztekom leta 2012, ampak bi takrat šele zares zaživel in ostal v Mariboru kot inkubator novih ekonomij ter socialnih in okoljskih iniciativ.

V tej kratki zgodovini smo se srečali predvsem z dvema resnima težavama: prva težava je bilo iskanje primernega prostora, v katerega bi lahko naselili program precej obsežnih dimenzij. In drug problem je bil čas: kako v času dveh let vzpostaviti nekaj, kar bi se moralo dejansko razvijati postopoma, organsko rasti iz okolja morda kakih deset let ali več.

Prostor: iskanje prostora se je pričelo, seveda, na občinskih in državnih uradih. Naš cilj je bil najti blizu 1000 m2 prostorov, ki bi jih lahko za namene socialnega centra dolgoročno uporabljali brezplačno. Poizvedovali smo po prostorih izpraznjenih šol, javnih podjetij itd. Šest mesecev brez sreče. Nato smo na Taboru opazili propadajočo zgradbo starega Konzuma v Železničarski koloniji. Kljub slabemu stanju nas je zgradba, ki je zaščitena kulturna dediščina, fascinirala, še bolj pa nas je prevzela njena zgodovina in simbolični pomen za mesto. Na Mestno občino Maribor, ki je lastnica zgradbe, smo vložili prošnjo za najem, hkrati pa že pričeli pripravljati vse potrebno za izvedbo osnovnih vzdrževalnih del na objektu. 1. februarja 2012 smo dobili podpisano najemno pogodbo. Žal pa so se te lepe sanje hitro razblinile. Občina je dva meseca kasneje najemno pogodbo razglasila za nično, saj je med postopkom prenesla upraviteljstvo na Mestno četrt Magdalena, kjer pa se niso strinjali, da stavbo v tolikšnem obsegu dobimo v najem za naše dejavnosti. Tako smo bili meseca maja 2012 ponovno na točki nič. Odločili smo se, da pričnemo iskati najem prostorov na trgu zasebnih nepremičnin. Prekolesarili smo vse mesto, pokukali v vsako luknjo, preko Studencev, Nove vasi, Tabora do Melja. Novo lokacijo smo našli na Valvasorjevi 42, kjer smo se s 1. julijem lotili priprave prostorov za naše potrebe. Cca. 800 m2 prostorov smo primerno pregradili in opremili s potrebno infrastrukturo za trgovino, delavnice, skladišče, pisarne, učilnico in druge potrebne prostore. CAAP je tako končno po letu in pol dobil svojo prostorsko umestitev, obstoječi ter bodoči socialni, okoljski in socialno-podjetniški projekti pa primerne prostorske in infrastrukturne pogoje za razvoj.

Čas: drug problem, ki nas je ves čas spremljal, je projektna narava našega dela. Kadar te vrste vsebin, ki jih razvijamo v okviru Urbanih brazd, sodijo v finančni in časovni okvir tako kratkoročnega projekta kot je Evropska prestolnica kulture, so izvajalci projekta primorani razvijati dejavnosti v nekakšnem nerealnem, neorganskem času. Socialni in okoljski projekti ter socialno-podjetniške iniciative so dejavnosti, ki so v temelju odvisne od vključevanja lokalnega okolja in hkrati od postopnega spreminjanja tega okolja. Kratkoročnost »projektnega časa«, v katerem smo primorani delati, lahko hitro sprevrže takšne dejavnosti v nekakšen »družbeni inženiring«, kjer se mnogi vključeni v projekt čutijo ujete v ta prehitri tek časa. »Projektni čas« teče namreč mnogo hitreje kot »družbeni čas«. Seveda sodelavci Urbanih brazd ne posedujemo takšnih nad-moči, da bi lahko upočasnili čas, posedujemo pa upanje, da bo čas v prihodnje dal našim iniciativam priložnost, da se organsko zasidrajo v mestu. CAAP je tako po eni strani kulminacija in zaključek teh dvoletnih prizadevanj, hkrati pa šele začetek neke zgodbe, ki jo bo pisal organski, družbeni čas.

 

CAAP – PRIHODNOST

CAAP torej ni zaključno dejanje Urbanih brazd, ampak samo zaključek izgradnje tega vzletišča za prihodnje delovanje. Obstoječe organizacije, društva in socialna podjetja v CAAP že načrtujejo nadaljnji razvoj in nadgradnjo svojih vsebin, hkrati pa puščajo v centru odprte prostore za povsem nove zgodbe. V prihodnjem letu načrtujemo razvoj kolesarske zadruge, stanovanjske zadruge, programe za mlade in programe za starejše občane. Postopno se v CAAP oblikuje tudi znanstveno-raziskovalna skupina, ki bo v prihodnje nadaljevala z raziskovanjem področij novih ekonomij ter okoljskih in socialnih problematik. Že vse tekoče leto se prijavljamo na razpise za evropska sredstva, ob tem pa pričakujemo, da nas v prihodnjem letu finančno podprejo tudi nosilci in financerji Evropske prestolnice kulture, ki so vsaj neformalno zavezani skrbeti za trajnost svojih programov. V prihodnost zremo z upanjem, da bosta mesto in država prepoznala pomen tovrstnih socialnih/skupnostnih centrov, pomen, ki ga imajo takšni programi za trajnostni razvoj družbe, za razvoj družbe enakopravnih, za odprtost do drugačnosti ter za udejanjenje pravice skupnosti, da skrbi zase na temelju lastnih potencialov. Potenciali potrebujejo priložnosti. CAAP je rezultat dejstva, da smo ujeli pravo priložnost in hkrati je CAAP sam postal takšna priložnost še za mnoge.

Se vidimo v CAAP-u!

 

Prispevek je objavljen v izdaji Življenja na dotik, oktobra 2012.

Zgibanka_CAAP

 

 



Koordinate:

Tkalski prehod 4
2000 Maribor
T: 02 621 02 94
e: info@caap.si

Spletna agencija Arhit