V deželi medvedov
Center alternativne in avtonomne produkcije – CAAP vas v okviru sredinih večerov »Malo mešano na sredo« vabi na ogled dokumentarnega filma
V DEŽELI MEDVEDOV
Dokumentarni film (Nika Autor; 72′, 2012)
Sreda, 20. 2. 2013 ob 18.00
»Fina je Slovenija, zelo lepa dežela, videl sem jo na televiziji.«
Po projekciji sledi sproščen pogovor z avtorico.
Avtorica o filmu
»Ogromen gradbeni sektor, ki je v Sloveniji zaposloval preko 70.000 tujih delavcev, je v letih 2010-11 popolnoma propadel in s tem za sabo pustil dolgove, ustavljeno gradbeno dejavnost ter izkoriščene in neplačane delavce. Večina zaposlenih delavcev (SCT, Vegrad, Primorje..) je prihajala s prostora bivše skupne države, predvsem iz Bosne in Hercegovine. Medtem ko je država nemo opazovala izkoriščane, podplačane, neplačane in ponižane delavce, se je s kopičenjem bogastva na eni strani, prav tako kopičil gnev in odpor na strani izkoriščanih in tistih, ki so to izkoriščanje prepoznali kot skupen boj (IWW, SC Rog, aktivisti). Ker so zatajili pristojni državni organi, javna občila in širša javnost, je bila samoorganizacija delavcev neizbežna. In so se organizirali v skupen boj, boj za enakopravnost. Najprej so bili to delavci iz Cazinske krajine, zaposleni v Kočevski Prenovi in Vegradu, kaj kmalu se je gibanje razraslo, dokler se demonstracij v Sarajevu niso udeležili delavci iz vseh delov Bosne in Hercegovine, ki so bili zaposleni v Sloveniji. Zahtevali so boljše pogoje življenja, plačilo neizplačanih plač, prispevkov, enake možnosti itd.
Kot nekdo, ki se ukvarja s podobami, sem postavila kamero tja, kjer je bila nujna. Izjava, katero sem uporabila v filmu »Poročilo o stanju prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008–avgust 2009«: »to so nevidni ljudje, kdo jim bo pomagal? Ne, to smo mi nevidni ljudje!« (Nika Autor in Maja Cimerman, Poročilo o stanu prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, januar 2008–avgust 2009, Ljubljana, 2010) napeljuje na droben premik v razumevanju tega, da je razlikovanja mogoče misliti tudi v polju širše solidarnosti, ki nastaja ob zavesti vse večje prekarizacije položaja vseh nas. To smo torej mi in ne oni tam! In enako je bilo tokrat. Kamera je bila orodje, montaža je bila strategija. Kamera je zabeležila in montaža je sestavila naš film v skupnem boju. Film pa je imel nalogo in poslanstvo, da misli refleksijo družbene stvarnosti, da prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli, da prispeva k opolnomočenju, k podajanju glasu in podobe neslišnemu in nevidnemu. Armin, Aigul in Esad nas popeljejo skozi partikularne zgodbe in specifična področja dela (aktivizem in gradbeništvo), ki postanejo obče in univerzalne.« (Nika Autor)
Recenzija filma
(Jurij Meden)
»V deželi medvedov, najnovejši, drugi celovečerni dokumentarec Nike Autor, pripoveduje staro in znano zgodbo. Pripoveduje celo prežvečeno zgodbo, v kolikor so jo, zlasti lansko leto, vneto žvečili in sesali številni množični mediji, da bi jo nato mirnejše vesti izpljunili in pustili v pozabi. Usoda te zgodbe, ki jo zdaj pobira dokumentarni film V deželi medvedov, si v tem smislu deli usodo s »predmetom« njene obravnave: s sezonskimi delavci iz Bosne in Herzegovine, ki jih je Slovenija pod pretvezo hitrega in dobrega zaslužka žvečila in izsesala do kosti, da bi jih nato, podplačane in neizplačane, mirne vesti izpljunila in pustila v brezpravni pozabi. V deželi medvedov si ime nekoliko ironično nadeva po prometni tabli, kakršna pozdravlja »turiste« na mejnem prehodu Petrina ob Kočevju, med drugim sedežu ene izmed zloglasnejših izkoriščevalskih združb in kraju, ki v določenih predelih BiH dandanes prej kot na karkoli drugega – kot, denimo, na medvede – asociira na delavsko taborišče. S to gesto, ki jo v drugi polovici filma pojasni eden izmed ogoljufanih protagonistov, V deželi medvedov opravi s kakršnokoli ironijo in podobnimi strategijami ustvarjanja distance. Njegova prva in poglavitna odlika je namreč temeljna odlika najboljšega dokumentarnega filma: osebna prizadetost in posledična angažiranost – čeravno je treba biti pri uporabi tega pojma v dani situaciji nadvse previden in natančen. Film Nike Autor se namreč ne ponaša z angažiranostjo, ki bi po aktivistično rezala v zagatno situacijo, jo skušala spremeniti in pozivala k uporu. Zgodba je namreč, vsaj v večjem delu, že zaključena; upor zadušen, še preden se je razplamtel; poraz človečnosti prepoznan in priznan, pa zato spreobrnjen v izkušnjo. Gre za drugo, bolj pretanjeno in posledično nemara tudi bolj učinkovito obliko angažiranosti, ki poziva predvsem k enemu: k izostritvi pogleda. Nekoliko tvegana bi bila teza, da je takšna izostritev pogleda možna šele potem, ko se prve strasti upehajo in dimenzija cenenega spektakla, kakršnega so uprizarjali prej omenjeni množični mediji, potisnjena v preteklost in v celoti onemogočena. Brez dvoma pa ta izostritev pogleda prinaša tisto, česar hipna aktivistična intervencija in spektakel nočeta oziroma ne zmoreta: to je podelitev glasu, imena in zgodovine poprej nememu, brezimnemu in mimobežnemu objektu izkoriščanja, vznik subjekta v vsej razsežnosti tega pojma skratka. Da bi razodela (svojo in posledično našo) jezo, empatijo in refleksijo nad eno izmed simptomatičnih in nevralgičnih točk sodobnega kapitalizma Nika Autor tako ne razteguje svojega pogleda čez horizont, čez valeče se množice, čez protestne govore in ugovore, marveč se v celoti posveti eni deželi, deželi medvedov, in predvsem enemu posamezniku, prijatelju, Arminu Salihoviću, čigar partikularna zgodba tako postane najučinkovitejša prispodoba za univerzalno. Kamera je v roki in blizu (kjer mora biti), montaža zvesta trenutku (in posledično film nabit s suspenzom), gledalec po zgodbi potuje sam, brez razlagalnih intervencij (npr. komentar avtorja) ali čustvenih manipulacij (npr. glasbeni vložki), je zato spoštovan (in lahko spoštuje tudi sam). Natanko tu – in malokje drugje – je prihodnost slovenskega dokumentarnega filma.«