Maribor je bil v vsej svoji zgodovini multikulturno mesto. Z umeščenostjo med Gradcem, Zagrebom in Budimpešto je tudi v času socializma privabil največ delavcev iz federacije. V socializmu se ni spraševalo po etniji ali nacionalnosti, pač pa po kvalifikaciji in sposobnostih, zato so poleg vojakov v Maribor prihajali kovinarji, strugarji, avtomehaniki, gradbeniki, nekvalificirani delavci, ki so se zaposlovali v kovinski, tekstilni in elektroindustriji, pa tudi v kemični in lesni industriji ter v industriji predelave nekovinskih rudnin. Zaradi centraliziranega razvoja Slovenije po izstopu iz Jugoslavije je Podravje, podobno kot Pomurje, Bela krajina in Koroška, nazadovalo. Z gospodarskimi krizami in razprodajo podjetij je kopnela tudi kultura sobivanja, sodelovanja in izmenjave. Ustvarila se je nepremostljiva distanca med Ljubljano in Mariborom, med razvijajočo se prestolnico in mestom, ki mu plahnijo razsežnosti.
Ta del Slovenije ima že vse od osamosvojitve najslabšo zdravstveno sliko, najslabši okoljski odtis zaradi čezmernega kmetijskega onesnaženja, najvišjo brezposelnost in tudi največje izseljevanje prebivalstva, zato smo v okviru Evropske prestolnice kulture v mesto in njegovo obrobje postavili program Urbanih brazd, ki z alternativnimi praksami in produkcijo celostno odgovarja na skeleča vprašanja postfordizma in njegovih učinkov, rekupracijo in revitalizacijo skupnosti v urbane okolju ter pomen in podporo mestnega zaledja. S programom Urbanih brazd smo se povezali z lokalnimi in s četrtnimi skupnostmi, z izobraževalnimi in s socialnimi ustanovami, s kmeti in z delavci. Poiskali smo angažirane brezposelne ustvarjalke in ustvarjalce, s katerimi vzpostavljamo primere dobrih praks polnomočenja skupnosti.
Z intenzivnim delom s sedmimi raziskovalnimi skupinami, v katerih sodelujejo marginalizirani, zatirani, brezposelni in drugi, ki so si želeli postati del takega eksperimenta, postavljamo strukturo potencialnih skupnosti. V manj kot pol leta smo aktivnosti razširili in zdaj sodelujemo z več kot tisoč otroki, s starši, z različnimi etničnimi skupnostmi, s strokovnjaki, z mladimi, s kmeti, z delavci, brezdomnimi, Romi in tudi z ljudmi, ki so izgubili prihodnost. Afirmacija tistih, ki so zatirani ali razčlovečeni ali pa s svojim delom kljub sposobnostim in kompetencam kratko malo ne morejo preživeti, poteka prek poskusov oblikovanja novih subjektivitet, ki jih vzpostavljamo z emancipacijskimi procesi sestavljanja skupnosti, sodelovanj, vzajemnosti, solidarnosti in dostojanstva. Nove kooperative, skupnostna podjetja, društva in druge organizacije, ki jih zaganjamo, se kot pentlja povezujejo v Center alternativne in avtonomne produkcije. Vsa sredstva, ki smo jih dobili za program, vlagamo v ustvarjanje novih, drugačnih delovanj, in v novo, alternativno in avtonomno produkcijo. Vsa vsebina, ki jo razvijajo Urbane brazde, je materializirana v konkretnih skupinah ljudi, v realnem okolju in tako, da na sistemsko diskriminacijo, segregacijo, izključenost in izločenost odgovarja z alternativnimi, emancipacijskimi principi. Pri tem se opiramo na spoznanja, metode in načela tistih potencij, ki smo jih – vsak od nas – spoznavali bodisi v tujini bodisi smo jih razvijali v Sloveniji. Urbane brazde so pravzaprav kombinacija emancipacijskih prijemov in refleksij, ki so jih gibanja in potencie po vsem svetu razvijali desetletja pred nami.
Programski sklop Urbane brazde ustvarja angažirana znanstvenoraziskovalna skupina usposobljenih strokovnjakov s področja sociologije, antropologije, socialnega dela, ekologije, agronomije, prava, prometa in vizualnih umetnosti. Raziskovalci izhajamo iz teorije socialne ekologije, pri delu pa uporabljamo metodo militantnega raziskovanja, za katero je značilno, kreativno, afirmativno in dinamično delovanje. Zato raziskovalci delujemo »z ljudmi« in ne »za njih« ter po principih, ki si prizadevajo za večjo heterogenost, celostnost, horizontalnost, avtonomnost, spontanost in intuitivnost. Vsi, ki smo tako ali drugače postali del Urbanih brazd, sodelujemo. Med nami ni opazovalcev, ki bi jim morali razlagati, kdo smo in kaj počnemo. Med nami ni nemočnih, ki bi jih osvobajali. Vsi smo del procesa, v katerem razbremenjujemo svoja lastna telesa, strahove in nemoč. Drug z drugim razvijamo upravljanje, s katerim kakovostno zadovoljujemo nekatere izmed osebnih potreb.
V Urbanih brazdah odgovarjamo na to, da ima Slovenija v primerjavi z Evropo najnižjo samopreskrbo z zelenjavo in sadjem, na to, da že dvajset let umreta dve mali tradicionalni kmetiji na dan, na to, da izgubljamo biotsko raznovrstnost, na to, da vsak dan v letu propade sedem hektarjev obdelovalnih površin, in na to, da je naše zdravje vse bolj ogroženo. V sodelovanju z izobraževalnimi in socialnimi institucijami v četrtni skupnosti Tezno ter s skupnostmi malih tradicionalnih kmetov iz zaledja Maribora vzpostavljamo trajnostno lokalno preskrbo (v okviru zadruge Dobrina). S konkretnimi vezmi med lokalno skupnostjo in mestom bi radi skrajšali prehransko avtocesto, zmanjšali zdravstvene stroške in okrepili lokalne pridelovalce in predelovalce produktov visoke kakovosti. Vzporedno s tem projektom sestavljamo semensko knjižnico (društvo Varuhi semen), v kateri zbiramo, razmnožujemo, hranimo, varujemo, predvsem pa večamo bogastvo starih avtohtonih sort, s tem ko vzpostavljamo inovativen sistem distribucije tudi same sezonske hrane z visoko biotsko vrednostjo. Po zgledu uspešnih evropskih primerov skupnostnega urbanega vrtnarstva, v Borovi vasi, v neposredni bližini velike koncentracije blokovskih naselij, postavljamo alternativni skupnostni vrt, ki reharmonizira urbano in alienirano sosesko, v vrtcih in šolah pa permakulturne, metuljne in sadne vrtove, s čimer bogatimo pedagoški proces in ponovno vzpostavljamo stik z naravnim okoljem.
Na nevarno prometno urejenost mesta odgovarjamo s projektom teleport, z ambicijami, da bi meščani na novo premislili možnosti premikanja v prostoru. Kolesarjem in pešcem prijazno skupnost gradimo z rednimi tedenskimi delavnicami za popravljanje koles. S kritično maso, kolesarskimi paradami in drugimi akcijami po kolesarskih stezah dvigujemo vidnost najranljivejših v prometu in senzibilnost vseh udeležencev v prometu. Na najvišjo brezposelnost v zgodovini Slovenije, na stečaje večine gradbenih podjetij v Mariboru v letu 2011 in na oškodovanje migrantskih delavcev poskušamo odgovarjati z odkrivanjem sistemske diskriminacije in iskanjem alternativnih oblik organiziranja in uveljavljanja delavskih pravic. Tu strokovnjaki z delavci migranti razvijajo raznovrstne teach-in metode v samskih domovih, kjer v nehumanih razmerah in za oderuške najemnine živijo sužnji razvoja Slovenije, migranti iz republik nekdanje Jugoslavije, pa iz Poljske, Bolgarije, Romunije in Slovaške. Delavce migrante, begunce in druge priseljence vabimo v projekt za-nič kišta (Zero dollar laptop), v model nove prakse re-use računalnikov, ki se je pred leti vzpostavil v Veliki Britaniji in se kot kooperativa ali socialno podjetje razširil po vrsti drugih držav v Evropi. Tudi Romi so, podobno kot migranti, prebežniki ali begunci, pogosto prve žrtve nestabilnih gospodarskih in socialnih razmer v državi, kar kažejo tudi nedavno izseljevanje Romov iz Francije in pa sedanje politike nestrpnosti, ki jih izvajajo na Madžarskem, prisilne izselitve v Veliki Britaniji itn. Človekove in druge pravice najprej umanjkajo v tistih družbenih skupinah, ki so najmanj usklajene s prevladujočo hegemonsko kulturo, ali pa zaradi diskriminacije ne morejo delovati suvereno in avtonomno. Zato smo pri Urbanih brazdah posebno pozornost namenili etničnim in drugim manjšinskim skupnostim, ki živijo v Mariboru. Ker mlade romske generacije ne poznajo svojega izvora in se ves čas vračajo k vprašanju, od kod prihajajo, k romski identiteti, jeziku in kulturi, smo začeli zbirati življenjske zgodbe prvih romskih priseljencev s Kosova od leta 1962. Vzporedno nastaja mladinsko literarno delo o življenju mariborskih Romov in znanstveni prispevki za družboslovne revije. S pripravo obsežnejšega slovarja romskega jezika, s tečaji romščine za mladino in otroke in s terenskim projektom Etnomobil v blokovskem naselju Poljane, kjer živijo predvsem socialno ogrožene romske družine, uvajamo posebne programe za polnomočenje deklet in žensk, učne delavnice za otroke in glasbeno terapijo.
Vse to so poskusi praks, ki vznikajo po raznih delih sveta, s katerimi v Urbanih brazdah komuniciramo in sodelujemo tako, da organiziramo domače in mednarodne kongrese, da bi sodelovali, se povezovali, izmenjavali izkušnje, se bodrili, polnomočili in podpirali. Vse nove načine sodelovanja, izmenjav, komunikacije in ustvarjanja postavljamo v skupen objektu v Železničarski koloniji na Taboru, kjer bo zrastel prvi Center alternativne in avtonomne produkcije v državi. Čeprav je na razvoj Maribora v sredini 19. stoletja najpomembneje vplivala izgradnja južne železnice, leta 1860 še proga do Madžarske in leta 1864 še koroška proga, in čeprav je bilo delavsko naselje z Delavnicami Južne železnice prvi industrijski obrat zunaj mestnega jedra, je ta del mesta (od Tabora do Studencev) v zadnjem desetletju hitro propadal in degradiral. Vse do konca 2. svetovne vojne so bile Delavnice največje podjetje v mestu, ki je zaposlovalo največ delavcev. Urbane brazde se vračajo prav tja, med kulturno zaščitene, a propadajoče zgradbe, v degradiran objekt, kjer je stoletja potekala socialna, gospodarska in kulturna dejavnost, danes pa stavba z razbitimi okni, sesedajočo se streho in navlako prizidkov vred propada. Center alternativne in avtonomne produkcije bo združil vse kooperative, društva in nove subjektivitete, ki jih ustvarjamo, zagnal delavnice ponovne rabe računalnikov, koles, predelavo hrane, semensko knjižnico in laboratorij, shrambo za zelenjavo in sadje, pa trgovino s sezonsko hrano iz ruralnega zaledja Maribora, glasbeno sobo, učilnice, konferenčno dvorano, svetovalnico … Vse to ne bo le oživilo stavbe in tega dela mesta, pač pa bo vrnilo v središče nekdanje železničarske kolonije dejavnosti, ki so se tu nekdaj razvijale, najprej zaradi potreb delavcev, pozneje pa meščanov.