Predstavnika Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti Luka Koper (SŽPD) sva bila Boris Bradač in Mladen Jovičič, oba člana Izvršnega odbora SŽPD.

Po uvodnih predstavitvi udeležencev smo si prisotni ogledali zelo pretresljiv dokumentarec o kruti realnosti migrantskih delavcev v Sloveniji, »Tražili smo radnike – dobili smo ljude«. Po filmu je bilo jasno opaziti, da so se delavci močno identificirali z glavnimi junaki zgodbe.

Delavci iz doma so začeli izpostavljati svoje osebne zgodbe, tako podobne mnogim zgodbam, ki smo jih slišali v zadnjem obdobju. Vedno se začne z zamudo plače, delno akontacijo plače in večmesečnem izrabljanju pozitivnega človeškega upanja s strani gradbenih baronov in barončkov. Delavec je premočno odvisen od enega delodajalca (vizum, stanovanje, hrana, plačilo), zato se drži upa kot zadnje slamice, upa da plačilo bo in, da delo bo. Konča se pa brez dela in denarja.

Nam, ki se s problematiko ukvarjamo dovolj časa, je jasno, da je ropanje tujih delavcev (migrantov, a niti ne nujno samo tujih delavcev), del master plana omogočenega skozi zakone. Delodajalec, oz. podjetnik ni dolžan plačati dela in kreditov, če je le povezan z oblastjo. Kaj je bolj učinkovitega od istočasnega ropanja državnega denarja in novodobnih sužnjev; zadnji krog prerazporeditve nekdaj družbenega kapitala?

Smatram, da srečanja v domu nosijo pozitivno sporočilo obubožanim delavcem imam pa tudi nekaj predlogov:

– Delavcem je treba nuditi čim bolj konkretno in otipljivo pomoč. Pri tem denarno pomoč dajem na zadnje mesto (samo v primerih težke stiske).
– Delavcem je treba nuditi informacijo o možnosti pridobivanja brezplačne pravne pomoči, ter jim pomagati na poti pravnega boja.
– Dobro bi jih bilo informirati o tem kako preverijo ali jim delodajalec plačuje prispevke, in vodi vso ostalo zakonom zahtevano dokumentacijo; pravilno narejena pogodba o zaposlitvi ipd. Enako jih je treba informirati kako preverijo finančno stanje podjetja v katerem delajo.

Moje mnenje je, da ko plača enkrat zamudi, je v kratkem sploh ne bo več, zato nima smisla, da bi delavec zgubljal čas in denar. Moral bi takoj zapustiti podjetje in poiskati redno plačano delo. V tem težkem procesu bi se mu lahko pomagalo v zbiranju informacij o delodajalcu, pravnih postopkih ipd.

Samski domovi so bolj podobni strogim taboriščem, kot humanim stanovanjskim prostorom. Na vsakem koraku so izobešena opozorila o nemogočih prepovedih vsega možnega. Za vsak prekršek je zagrožena kazen in odpoved bivanja v domu. Zato predlagam, da se z lastnikom, oz, upravljavcem doma naveže stik in začne delati na vzpostavitvi ustreznih dogovorov. Tako podjetjem kot tudi vsem instancam oblasti (oz. državnega servisa) je potrebno dokazovati odgovornost za situacijo kot tudi družbeno odgovornost in predlagati, oz. zahtevati, da za začetek recimo subvencionirajo samske domove za delavce v stiski.

Kot nakazujem, je moje mnenje, da je potrebno iskati oblike pomoči, s katerimi se bo dvigala raven zavesti delavca, kot tudi tiste, ki bodo imele čimprejšnji konkreten učinek. Možno je oblikovati tudi predloge za spremembo kakšnega zakona, ki ureja položaj delavcev ali obveznosti delodajalca.

Lep pozdrav,

Mladen Jovičič
Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti