Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk

V vednost:
– Predsednik Ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič
– Predsednik Vrhovnega sodišča g. Branko Masleša

Spoštovani!

Od g. Tomaža Gregorca (ki pomaga prosilcu v imenu Socialno-kulturnega združenja Rizom – v okviru projekta Urbane brazde, EPK Maribor), ki ga je Urad PR 13.9.2012 po elektronski pošti seznanil z odgovorom oziroma pojasnilom Vrhovnega sodišča na pismo prosilca Predsedniku republike, sem bil (prek prosilca) s tem seznanjen tudi jaz. Pismo Predsedniku republike je nastalo sicer brez moje vednosti, vendar se z njegovo vsebino strinjam (razen nekih manjših pravnih netočnosti – nekatere pomembnejše so na moj predlog zadnji trenutek še popravili). Po seznanitvi z njim sem prosilcu in g. Gregorcu pojasnil, da Predsednik republike nima nikakršnih pristojnosti v zvezi s sodnimi postopki, da pa pismo kljub temu podpiram, saj niti ni izražalo želje po kakšni neposredni predsednikovi intervenciji, ampak ga razumem kot izraz obupa človeka, ki ne more razumeti, kaj se mu v našem sodnem sistemu dogaja. Moram priznati, da tudi sam – kot pravnik in bivši ustavni sodnik – tu marsičesa več ne razumem. Morda sem s tem, ko sem to povedal tudi prosilcu, nehote sopovzročil to, da se je v obupu zatekel tudi k tej potezi, k pismu Predsedniku republike. To, da ta nima nikakršnih pristojnosti poseganja v sodne postopke ali njihovega komentiranja, pa ne pomeni, da ga državljan ali tujec (tu: prosilec za azil) ne bi smel obvestiti o tem, kaj je pri sodnem varstvu svojih temeljnih človekovih pravic pred našimi sodišči doživel. Azilni postopek je sicer zaupne narave, toda prosilec sam seveda o njem lahko obvesti kogarkoli, vsekakor tudi najvišjega predstavnika države, v kateri se to dogaja.

Pri tem je treba takoj dodati, da postopek sodnega varstva pravic tega prosilca v Sloveniji še ni končan, ker je bila zoper že drugo zavrnitev njegove tožbe na Vrhovnem sodišču (po poprejšnji dvakratni zaporedni ugoditvi tej isti tožbi na Upravnem sodišču!) pred tremi tedni vložena že druga ustavna pritožba na Ustavno sodišče – toda prosilcu (tudi psihično prizadeti osebi z depresivnimi motnjami) je po treh letih negotovosti (in po že dvakratni odobritvi subsidiarne zaščite na Upravnem sodišču, obakrat na skrajno problematičen način izničeni na Vrhovnem sodišču ) očitno zmanjkalo potrpljenja za še nadaljnje potrpežljivo čakanje na dolgotrajno mletje sodnih mlinov. Zadnja zavrnitev je bila (po moji oceni, s katero sem seveda seznanil tudi prosilca) še dodatno in še posebej problematična, kjer je pri njej Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, s katero mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Ko Vrhovno sodišče ne spoštuje več odločbe Ustavnega sodišča in odloči v nasprotju z njo (čeprav ob izmikanju, kot da morda ne gre za to), pa seveda tako prizadeti (ki mu gre tu lahko celo za življenje) kot njegov pooblaščenec, bivši ustavni sodnik, težko ostaneta hladna in neprizadeta. Sam sem zoper to seveda takoj napisal še eno ustavno pritožbo in s polnim zaupanjem v Ustavno sodišče čakam na čimprejšnjo odločitev o njej – prizadeti prosilec za azil pa ni več zdržal zanj neznosne negotovosti in je ob pomoči svojih laičnih podpornikov napisal še pismo Predsedniku republike, ki je sedaj povod tudi za tole moje pismo.

V njem moram reagirati tudi na dve neresnični oziroma zavajajoči navedbi v pojasnilih vrhovne sodnice gospe M. L., obe na 3. strani njenega sporočila predsedniku Vrhovnega sodišča o tej zadevi:

Prva: »Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 31. 7. 2012 … svojo prvotno obrazložitev … dopolnilo tudi s tistim, kar je v prvotni sodbi po presoji Ustavnega sodišča manjkalo.«
Hudo zavajanje – Ustavno sodišče namreč ni razveljavilo prejšnje sodbe VS zato, ker bi v njej kaj manjkalo, ampak zato, ker je zavrnilna odločba MNZ, ki jo je Vrhovno sodišče potrdilo kot pravilno in zakonito, temeljila na neki protiustavni in zato razveljavljeni zakonski določbi (čl. 22/3 ZMZ). In to isto odločbo MNZ, ki temelji na sedaj razveljavljenem členu, pa je Vrhovno sodišče sedaj še enkrat potrdilo kot pravilno in zakonito! Zame (tudi kot bivšega ustavnega sodnika) to lahko pomeni samo dvoje: ali vrhovni sodniki, ki so to sodbo izdali, strokovno te problematike ne obvladajo – ali pa gre za zavestno nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča. Kaj v dikciji te sodbe kaže na to drugo možnost, sem v ustavni pritožbi že pojasnil. Če gre res za to drugo možnost, je to zavestno nespoštovanje odločbe US ostalo žal v prikriti obliki. Odkrito nasprotovanje bi bilo zame povsem sprejemljivo, če bi Vrhovno sodišče pri tem lahko navedlo pravne argumente, zaradi katerih pravnemu naziranju Ustavnega sodišča nasprotuje; je pa res, da takih argumentov v primeru, ko gre za odločanje na podlagi zaradi neustavnosti že razveljavljene zakonske določbe najbrž sploh ne more biti – tak morebitni »upor« stališčem Ustavnega sodišča bi bil v pravni državi najbrž možen (in se je npr. v Nemčiji in Italiji tudi že dogajal) samo takrat, kadar bi šlo le za tako ali drugačno interpretacijo ustave ali zakonov.

Druga neresnična in zavajajoča navedba: »… ne drži navedba prosilca (namreč v njegovem pismu Predsedniku republike), da je bilo v sodbi Upravnega sodišča z dne 28. 3. 2012 sporno le še, za koliko časa se mu glede na priznan status subsidiarne zaščite dovoli začasno prebivanje v Sloveniji in da je pritožba tožene stranke vsebovala le ta ugovor.«

Toda prosilec v pismu ni zapisal, da je pritožba MNZ vsebovala le ta ugovor, ampak takole: »Sledi šok (tudi za inšpektorje v azilnem sektorju Ministrstva, ne le zame): čeprav Ministrstvo spet poudari, da ne nasprotuje podelitvi subsidiarne zaščite, ampak zahteva le odpravo napak v izreku in obrazložitvi, Vrhovno sodišče 9.6.2011 ne zahteva od Upravnega sodišča odprave teh napak, ampak (v nasprotju celo s pritožbo Ministrstva!) v celoti zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito!« In tudi v prvotni verziji pisma, kakršna je bila poslana v objavo in objavljena, je o tem napisano takole: »pri čemer pritožba ni namenjena odločitvi sodišča, ampak napakam v postopku«. Poudarjam, »napakam«, torej vsem, ne morda le eni.

Predsedniku in predsednikoma Ustavnega in Vrhovnega sodišča je bila priložena tudi ustavna pritožba o kateri bo tako in tako odločalo Ustavno sodišče (upam, da hitro – o primerih tovrstnega nespoštovanja lastnih odločb bi po mojem mnenju moralo odločati absolutno prednostno, čeprav sem to v ustavni pritožbi v naglici pozabil tudi formalno predlagati), zato predlagam vsem (tudi prosilcu in njegovim podpornikom), da sedaj vsi preprosto počakamo na odločitev Ustavnega sodišča.

S spoštovanjem, Matevž Krivic