Od kod ideja, kdaj bo izveden v praksi?

Projektna ideja izhaja iz teksta Jamesa Wallbanka z naslovom Lowtech Manifesto, v katerem avtor utemeljuje koncept nizko cenovne ali brezplačne tehnologije, ki naj bo dostopna vsem in ne le privilegiranim. Digitalna tehnologija je namreč v sodobnem svetu pogoj za dostop do informacij, dostop do informacij v informacijski družbi pa je neizogibna nujnost preživetja. Prav na osnovi ne-dostopnosti tehnologije se je oblikovala tudi nova meja sodobnosti, ki binarno ločuje svet na tiste, ki so vključeni vanj in tiste, ko so izključeni iz njega. Zato se projekt Za-nič kišta bori proti tej novi vrsti izključevanja skozi računalniške delavnice na sistemu odprte kode, ki promovira prosto mobilnost znanja, tehnologije, ljudi in idej. Poleg socialne ima projektna ideja še ekološko dimenzijo, to je spodbujanje in promocija ponovne rabe tehnologije, zato med ljudmi zbiramo rabljene prenosnike, ki jih po koncu delavnic udeležencem tudi odstopimo. Glede na to, da so primarna ciljna skupina udeležencev migranti, jim s tem omogočimo, da postanejo neodvisni od pogojev dostopnosti tehnologije ne glede na okolje, v katerem se bodo v prihodnosti nahajali. Projekt (v angleščini imenovan Zero Dollar Laptop) so z velikim uspehom že izvedli kolegi iz angleških organizacij Furtherfield in Access Space, mi pa po njihovem zgledu uvajamo primer dobre prakse tudi v Sloveniji.
Delavnice bomo izvajali v dveh ciklih: prvi cikel se prične marca in traja do konca junija, drugi cikel pa (če dobimo dovolj prenosnikov in zainteresiranih za udeležbo) se prične septembra in traja do decembra.

Kako dolgo še lahko zainteresirani darujejo svoje računalnike?

Računalniki so dobrodošli brez končnega roka, ker bomo projekt izvajali še naprej in ga širili tudi v prihodnosti, če bomo dobili zadostno financiranje tudi po izteku projekta EPK. Gre za to, da želimo vzpostaviti dolgoročno prakso izmenjave znanja in tehnologije v procesu ponovne rabe in kroženja tehnologije. Zato želimo vzpostaviti stalni krog darovanja računalnikov in njihovih delov, ki povezuje aktivno skupnost ljudi in omogoča premoščanje binarne ločnice vključenosti/izključenosti iz informacijskega sveta. Prenosnike pa zbiramo tudi v Kopru, Ljubljani in Gradcu.

Kakšne prenosnike iščete?

Delujoče. Seveda si želimo visoko zmogljive in sodobne, vendar pa je zaradi trenutnega ekonomskega stanja v Sloveniji nemogoče pričakovati tehnološke presežke. Sprejemamo tudi nedelujoče prenosnike, ki jih skozi prakso reciklaže poskušamo popraviti ali uporabiti njihove dele. Ljudje navadno mečejo rabljeno tehnologijo v smeti in kupujejo novo v koraku s časom, za nas in predvsem za udeležence naših delavnic pa je rabljena tehnologija neprecenljiva. Z drugimi besedami, iščemo prenosnike, ki jih ljudje več ne želijo na svoji mizi.

Koliko brezdomcev, prebežnikov, delavcev migrantov potrebuje prenosnike (s kakšnim številom ste že stopili kontakt, konkretno gre za brezdomce, migrante ali prebežnike)?

V projektnem načrtu v okviru EPK bomo izvedli dva cikla delavnic, pri čem bomo drugega organizirali na osnovi zadostne opreme in števila interesentov. Vendar pa je naša želja izvesti v prihodnosti toliko delavnic, kot bo le mogoče in ob tem delavnice širiti, jih nadgrajevati ter postopoma iskati nove načine učenja in proizvodnje za marginalizirane ljudi. Vizija tega projekta je na končni točki vzpostaviti delujočo platformo kot skupnost ljudi, ki na osnovi ideologije odprte kode izvaja širok spekter aktivnosti in se skozi svoje povezovanje tudi aktivno vključuje v polje družbenega, kulturnega in političnega.
Konkretneje: za delavnice zagotovo ne bo primanjkovalo ljudi, bo pa primanjkovalo prenosnikov. Za izvedbo enega cikla projekta potrebujemo toliko prenosnikov kot je udeležencev, to je 15. Redno terensko delo izvajamo v Samskem domu in Integracijski hiši obenem pa sodelujemo z MISC Infopeko – Pekarna-magdalenske mreže, ter tako kot nevladna organizacija pokrivamo polje migrantskih zgodb v tem delu Slovenije. Zgodbe ljudi, ki jih imenujemo migranti, so zelo različne: gre za delavce migrante iz držav bivše Jugoslavije, za prebežnike iz Afrike, ki jih je mednarodni projekt evropske unije naselil v Mariboru, potem pa pozabil in kopico posameznikov, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov prišli v Maribor. Ciljna skupina (migranti, prebežniki) je opredeljena pilotsko saj je projekt Za-nič kišta dovzeten za vse ljudi, ki so na drugi strani digitalne ločnice. V bodoče zato načrtujemo delavnice za starostnike, Rome in ranljivo mladino.

Kako jim bo e-opismenjenvanje in prejeti računalniki pomagali?

Naša primarna skupina za prvi cikel delavnic so migranti. Gre torej za ljudi, ki se premikajo po svetu in nimajo stalnega doma. Tudi tisti, ki so v Sloveniji že več let, v veliki večini niso pognali korenin in ostajajo tukaj v stalni, včasih tudi večletni »začasnosti«. Zato je pomembno, da poleg znanja računalništva dobijo tudi samo orodje vstopanja v informacijsko družbo – prenosnik, ki ga lahko vzamejo s seboj, kamorkoli že gredo. S tem in z rabo odprto kodnih programov želimo prekiniti začarani krog konstantnega nadgrajevanja in kupovanja licenčnih programov, plačevanja Cybercafejev in internetnih centrov, ki omogočajo dostop do informacij le premožnim. Z e-opismenjevanjem želimo udeležencem omogočiti dostop do vseh informacij, ključnih za preživetje v kateremkoli okolju: najbližji zdravnik, urnik vlaka in avtobusa, skype pogovor z ženo in otroci doma, lokacija dežurne lekarne, e-mail prošnja prijatelju za nujno nakazilo denarja preko Western Uniona, pregled sindikatov in pravne pomoči v državi gostiteljici, povezovanje v družabna omrežja, ki nudijo nujno podporno in svetovalno okolje, uradne prošnje in formularji (za državljanstvo, za socialno pomoč, za azil, za delovno dovoljenje itd), ki postajajo vsi digitalizirani itd. Za nas, t.i. socialno integrirane, je internet postal osrednji kompas orientacije med poplavo informacij, večino migrantov in marginaliziranih skupin ljudi pa ta reka obide. Obenem želimo ljudem preko kreativnih delavnic (ki so del procesa e-opismenjevanja) dati možnost, da ustvarjalno preživljajo prosti čas in svoj glas, ideje in znanje širijo na medmrežju.

Govorimo o marginalnih skupinah – kakšne so njihove zgodbe, ozadja – katere meje, ovire, težave menite, da bodo prebrodili s pomočjo novih znanj in prejete tehnologije?

Najprej bi vas radi opozorili, da govorimo o marginaliziranih skupinah in ne marginalnih. Razlika je v tem, da je pojem marginalizirani točnejši, saj te skupine niso same odgovorne za svoj položaj temveč so jih na margino potisnili izključevalni mehanizmi v družbi in sistemu. Gre za ljudi, ki so načeloma prišli v Slovenijo z željo po boljšem življenju in s predstavo o Evropi kot o deželi priložnosti, znašli so se pa v izredno ranljivem položaju, z zgodbami o nehumanih pogojih dela, o izkoriščevalskih delodajalcih, o slamnatih podjetjih, o neplačanih prispevkih, o neizplačanih plačah, o tihih grožnjah in o skoraj popolnem pomanjkanju sistemske zaščite. To so ljudje, ki bodo z rabo digitalne tehnologije korak bližje samoorganiziranju in povezovanju v socialna omrežja in podporne skupine za izmenjavo informacij, ki bodo lahko končno vstopali v kontakt s prijatelji in svojci, ki so kilometre (in včasih tudi kontinente) daleč. Poleg tega, da jim bo omogočen dostop do praktičnih informacij v lokalnem okolju (kot so avtobusni urniki in ordinacije zdravnikov in spletne prijavnice ipd), bodo – kar je najbolj pomembno – dobili orodje za povezovanje v skupnostne socialne mreže, ki imajo mobilizacijski in obenem tudi zaščitni značaj. S prenosnikom in znanjem njegove uporabe bomo udeležencem dali možnost strategije preživetja, ki jo bodo v prihodnosti morda tudi ubrali.
Kakšen je bil odziv na akcijo doslej, koliko računalnikov ste že prejeli in kdo je pokazal največ zanimanja (posamezniki, podjetja)?

Največ računalnikov smo prejeli od Zavoda za zaposlovanje RS – podarili so kar 10 stacionarnih računalnikov in jim ob tej priložnosti želimo izreči tudi veliko zahvalo. Poleg prenosnikov namreč zbiramo tudi stacionarne računalnike, ki jih bomo uporabljali za delavnice, v kolikor ne zmoremo zbrati dovolj prenosnikov. Teh za zdaj kronično primanjkuje. Do zdaj smo zbrali tudi pet prenosnikov (dva sta nedelujoča), ki so jih podarile osebe s čutom za sočloveka in z razumevanjem pomena tovrstnih projektov.

Kateri so vaši cilji (št. računalnikov, ki bi jih še potrebovali)?

Za izvedbo prvega cikla delavnic bi potrebovali še najmanj 10 delujočih prenosnikov.

Zbirate jih po vsej Sloveniji in v Gradcu, projekt torej ni omejen zgolj na Maribor ali?

Projekt bomo sicer izvajali v Mariboru, nikakor pa ni omejen nanj. Pri nas in v tujini obstajajo podobno misleče organizacije, ki podpirajo naš projekt in nam ob tem tudi pomagajo po najboljših močeh – z nasveti, strokovno podporo in zbiranjem potrebne opreme za njegovo izvedbo. Projekt je mednaroden tudi zato, ker se širi iz Anglije kot dobra praksa dveh že omenjenih partnerskih organizacij, izvajala ga bo pa tudi partnerska organizacija v Rimu. Gre torej za eno osrednjo idejo, ki v mednarodnem prostoru dobiva svoj obraz in svojo zgodbo.

In zakaj oziroma kako to, da se je priključil tudi Gradec?

Z organizacijo » association for contemporary art« iz Gradca smo stopili v kontakt že februarja 2011, saj so oni bili eni izmed glavnih akterjev EPK v Gradcu, leta 2003. Predsednico Margarette Makovec je celotni program Urbanih brazd navdušil do te mere, da je ponudila svetovalno in »mrežno« podporo pri vseh podprojektih Urbanih brazd. Z njimi smo v rednem stiku in s svojo močno in zanesljivo adremo širijo tudi idejo Za-nič kište in nam pomagajo zbirati prenosnike. Tudi zato, ker je ekonomska situacija v Avstriji le različna od slovenske, kjer so prenosniki stopili v naš vsakdan šele pred nekaj leti, cirkulacija starih pa je zato zaenkrat še bolj slaba.

Intervju opravljen za dnevnik Večer, december 2011