Kako se piše kismet – usoda romskih deklet, ki živijo nekje med tradicijo in sodobnostjo?

Jasmina Ahmetaj je romska aktivistka iz Maribora, ki deluje kot novinarka, izvajalka učne pomoči v okviru Romskega akademskega kluba ter kot zagovornica romske skupnosti. V zadnjih dveh letih je aktivno delovala tudi pri Urbanih brazdah, programskem sklopu Evropske prestolnice kulture. Za cilj si je zastavila, da bo zapisala osebno zgodbo, roman o deklici, katere kismet – usodo so  zapečatila pričakovanja romske skupnosti in romska tradicija. Še več, Jasmina si je, da bi si kupila svobodo, kot šestnajstletno dekle sama zrežirala romsko zaroko in poroko, kar jo je odpeljalo daleč od doma in življenja, ki ga je poznala in tudi daleč od sanj, ki jih je negovala v mladosti.

Marta Gregorčič, vodja programskega sklopa Urbane brazde, pa zdaj Jasminine zapiske in izpovedi zapisuje na novo, ustvarja dramaturgijo in »režira« poglavje za poglavjem, dodaja fiktivne dodatke, da izostri napetost med romsko kulturo in življenjem preostalega prebivalstva v Mariboru, da dosledno ponazori ujetost deklet, njihove dvome, sanje, vraževerja – počne prav tisto, kar se mora izraziti dovolj nazorno, da bi bralka in bralec razumela veselja, strahove, krike in šepetanja, patetiko in nerazsodnost romskih deklet.

Jasmina in Marta zdaj ustvarjata skupaj. Iz dneva v dan pilita zgodbo, jo popravljata in dopisujeta, da bi vse tisto, kar še ni bilo izrečeno, pa bi najbrž moralo biti, česar se nista dotaknila ne literatura ne družboslovje, prišlo pred bralko in bralca. Smatrata namreč, da je to najboljši način, da se tudi druge kulture srečajo z romsko kulturo, o kateri v Mariboru, kot tudi v Sloveniji vemo premalo.

[…] Mati je stala za očetovim hrbtom in pod rokami skrivala plastično belo vrečo ter ga vlekla za rokav. Nenadoma so vsi gostje v sobi obmolknili. Nastala je smrtna tišina. Spustila sem nož iz rok in obstala pri podboju vrat. Nisem se več premaknila. Vsi so strmeli v moja starša. Oče je segel po vreči, pogledal Kadrija v oči, mu podal roko in rekel »Perhaj«. Gostje so glasno ploskali, nazdravljali in slavili.

Vsa vznemirjena in presenečena sem stopila k Širibani, ki je na hodniku vso stvar spremljala tako pozorno, da je nisem mogla zmotiti. »Kaj se dogaja?« sem jo neučakano spraševala in jo drezala v hrbet. »Kaj se vendar dogaja, povej mi!?«

»Pobotali smo se. Dobri smo si« je vsa radostna poskakovala in ponavlja »Pobotali smo se. Dobri smo si.«

»Kaj?«, sem popolnoma zmedena in raztresena skoraj zakričala: »Kako pobotali?« V zadnjem trenutku sem ubila krik, ki mi je udaril iz grla.

»Ja, tvoja starša sta tvoj pobeg sprejela.«

Nič več mi ni bilo jasno. Kaj to pomeni? Da je dokončno?

Kot da bi za nekaj trenutkov odplavala, me je kar odneslo, da nisem več vedela, kje sem. Počasi sem se zbrala, globoko vdihnila in tiho zahlipala Širibani, ki je med tem poskakovala po kuhinji in proslavljala veliko novico. »Pobotali, to pomeni, da bova skupaj?«

»Ja, seveda, tepka, ja kaj pa si mislila! Si vesela ha?«

Pred očmi se mi je stemnilo in kot vlak se je odpeljala poslednja možnost, da se vrnem domov.

Opotekla sem se do kopalnice, zaklenila vrata in se na vso moč trudila zadržati solze. »Kaj zdaj? Nič se ne bo uredilo. Konec je. Zakaj nisem pobegnila? Pobegnila zares, za zmeraj!?« Prevzelo me je nevzdržno razočaranje. »Konec je. Konec je …« sem ponavljala skorajda neslišno, medtem ko so solze risale rdeče črne črte po licih. Z brisačo sem si tlačila usta, da nihče ne bi slišal mojega ječanja.

Nisem več vedela, kaj naj naredim, kaj bo z menoj. Izgubila sem rešilno bilko. Mama in oče sta me oddala. Zapečatila sta moje življenje. […]

Na tak, razmeroma nenavaden način že drugo leto raste prvi roman romske avtorice v Sloveniji, ki bo odkrito in mestoma neposredno predstavil življenje in sanje romskih deklet, ujetih med tradicijo in realnostjo, med pravila in zapovedi, navade in želje, vero in pričakovanja.

Prisrčno vabljeni na pogovor z Jasmino Ahmetaj in Marto Gregorčič, ki se bo zgodil v petek, 23. novembra, ob 17.00 v CAAP (Valvasorejva 42, Maribor). Pogovor bo povezoval Vinko Cener, romski novinar na RTV Slovenija in sodelavec Romskega akademskega kluba. Med pogovorom bomo slišali tudi dele besedila iz romana. Pogovor se bo zaključil z glasbenim nastopom Minke Đonlić, Šukrane Hašimi in Zlatka Durakovića, ki bodo zaigrali romske ljudske pesmi Loli phabaj, Ćhaje šukarije in Ušti, ušti.