Na 2. gimnaziji v Mariboru izvajamo z dijaki umetniške & družbeno-kritične delavnice s tehniko slikanja, imenovano sadza batik. Tehnika s svojim pristopom k poslikavi tkanin pripoveduje specifično afriško zgodbo o estetiki barv in kreativni rabi stvari, ki so človeku v njegovem neposrednem okolju najbližje in najbolj vsakdanje. Pri tehniki slikanja na tkanine sadza batik se tako na primer uporablja fino mleti zdrob, ki se vsak dan znajde na jedilniku različnih plemen po celotnem južnem delu Afrike. Raba pšeničnega zdroba pri slikanju na tkanine tako priča o tem, da so lahko najbolj vsakdanji objekti v naši trivialni realnosti vir navdiha in orodje kreativnosti, ki jih človek lahko premesti iz utilitarne sfere gole aplikacije v sfero presežne ustvarjalnosti. Delavnice slikanja sadza batik zato ne poučujejo zgolj tehnike slikanja, temveč osvetljujejo tudi možnost kreativne dimenzije vsakdanjega življenja, ki lahko z domišljijo in iskanjem simbolnih izraznosti vznika vsak dan znova, kjerkoli in kadarkoli.

Tehnika temelji na mešanici vode in zdroba, ki jo kuhamo dokler ne postane gosta kot pire krompir. To mešanico nato nanesemo na tkanino v skladu s prej izrisanim vzorcem in pustimo, da se na tkanini tudi posuši. Nato nanesemo še barvo za tkanine na območja, ki niso prekrita z zdrobom. Ko je oboje popolnoma suho, zdrob postrgamo iz tkanine in fiksiramo barvo.

Delavnice slikanja potekajo ob premisleku o Drugosti, porajajočo se skozi klasično Šona umetnost, ki prihaja iz Zimbabveja. Ta umetnost namreč kot svoje izrazno orodje grafičnega ustvarjanja uporablja kalejdoskopsko perspektivo, v kateri se kaos neposredne realnosti skozi umetnost simbolno prevede v geometrijske vzorce, ki se prepletajo v plesu barvno fascinantnih in matematično pravilnih razmerij. Delavnica slikanja sadza batik tako sporoča dijakom, da je realnost vedno znova odvisna od perspektive. In da nekatere perspektive čez čas dobijo status objektivne zgodovine. Nekatere perspektive pa ostanejo le eksotični vzorci na blazinah, ki jih v supermarketih kupujejo pisci objektivne zgodovine.