Prebuditi Slovenske gorice za trajnostno lokalno preskrbo

Slovenske gorice so bile že v 18. in 19. stoletju prepoznavne po številnih travniških sadovnjakih ter kakovostnih jabolkih, vinu in drugih izdelkih, ki so jih kmetje vozili in prodajali daleč naokrog, tudi na kraljevski dvor Habsburžanom. Tekom razvoja kmetijske politike v drugi polovici prejšnjega stoletja so se razširile monokulturno naravnane kmetije z industrijsko podprtim kmetovanjem, osnovane na živinoreji, polja pa so postala poligon za čim večje donose na hektar. S svojim gričevnatim svetom so reliefno pogojene, zato že tedaj niso mogle vstopati in konkurirati največjim pridelovalcem ter kasneje gigantskim monokulturnim pridelovalcem iz evropskih držav, ki krojijo ceno na trgu – tudi ceno ekološke hrane. In gorice so se ustavile, zaostale, kot prenekateri drugi deli Slovenije. Postale so otok nekje vmes, med Prekmurjem in Podravjem, med pridelovanjem, opuščanjem kmetij in zaraščanjem obdelovalnih površin.
Danes ugotavljamo, da je prav ta stagnacija v razvoju kmetijstva, Slovenske gorice ohranila blizu naravi in je zato to območje manj obremenjeno s pesticidi, tla bolj rodovitna in pridelava bolj ekološka. Prav ohranjena, neobremenjena območja s težkimi kovinami, pesticidi, nam zdaj ponujajo možnosti in priložnosti za nadaljnji razvoj trajnostno naravnanega kmetovanja. Tukaj moramo iskati potenciale za ohranjanje kmečkih domačij in socialno varnost kmečkega in podeželskega prebivalstva – s povečanjem lokalne preskrbe. Preskrbo je treba najprej povečati na samem podeželju, na kmetijah in na še obstoječih polkmetijah, ki so svoje površine zavrgle in oddale v najem velikim pridelovalcem ali jih pustile zarasti. Šele z novim zagonom podeželja se lahko preskrba okrepi tudi za prebivalstvo širšega območja in za tiste v urbanih središčih. In šele potem bo možnost, da se prehranska varnost zagotovi tudi na nacionalni ravni.
Naslednji korak pri razmišljanju razvoja Slovenskih goric pa mora biti usmerjen k potrošnikom, ki bodo znali prepoznati prednosti pridelkov in izdelkov iz svoje bližine, ki se bodo rokovali s tistimi, ki orjejo njive in negujejo pridelke, z ženami, ki pečejo domač kruh in gibanice, z vinarji in sadjarji, malimi obrtniki, zeliščarji itn. Predvsem bomo morali na celotnem območju Slovenije še veliko narediti glede izobraževanja potrošnikov o prednostih domače, sezonske, žive hrane na eni in pridelovalcev o skupnem nastopu na trgu ter sonaravnem kmetovanju na drugi strani. Pred nami so veliki izziv, pravijo tudi člani v Zadrugi Dobrina, s katerimi se intenzivno pogovarjamo o izzivih in prihodnosti.
Nova članica zadruge Dobrina, Sonja Nekrep je že drugo leto vpisana v ekološko shemo kakovosti. Za ekološki način kmetovanja se je odločila, »ker se zavedam, kako pomembna sta varovanja okolja in sonaravni način življenja. Ker nimam v posesti velikih površin, imam več možnosti za ekološko pridelavo, hkrati pa ta zahteva tudi biodinamični pristop za učinkovito pridelavo in varstvo rastlin. Tržni trendi kažejo, da se povečuje povpraševanje po ekoloških pridelkih, saj so ljudje vedno bolj osveščeni o zdravem načinu prehranjevanja – zdravje, lepota in domače pa postaja spet vrednota. Tudi pritiski proti množični industrijski predelavi in gensko spremenjenim pridelkom se stopnjujejo, kar je spet dobro za nas ekološke pridelovalce hrane. Priznati moram, da je tudi z vidika subvencij ugodneje kmetovati ekološko, saj imamo možnost črpati višja sredstva, kakor ostali, ki so v konvencionalnem ali integriranem kmetijstvu. Navsezadnje moramo priznati, da so potrošniki pripravljeni plačati višjo ceno našim pridelkom, kakor ostalim, ki nimajo znaka bio ali eko!«
Vendar na poti ekološkega kmetovanja so se pojavile tudi številne težave. »Na sadnem drevju so se pojavili številni škodljivci, ki sem jih morala zatirati s povsem novimi načini in sredstvi. Znanja in izkušnje kmetijskih svetovalcev na naših inštitutih so bila skopa, saj uveljavljene prakse praktično ni bilo. Iz tujine pridobljene informacije pa mi niso povsem pomagale, saj gre pri vsaki pokrajini za specifike, tako da sem se morala več ali manj sama znajti in delati številne preizkuse, kar pa je seveda predstavljalo določeno škodo, ki sem jo utrpela in tudi sama nosila. Je pa še vrsta drugih težav. Ponudba ekoloških sadik, semen in sredstev za varstvo rastlin je majhna, zato se srečujemo z omejeno globino in širino asortimenta. Input ekološkega kmeta je visok, saj so cene surovin, ki jih potrebujemo v ekološkem kmetovanju visoke. Kar se tiče dodane vrednosti, je le to ‘krvavo dodano’, saj zahteva ogromno fizičnega in umskega dela. Priznati moram, da če ne bi imela redne službe z nadpovprečno plačo, se ekološkega kmetijstva ne bi mogla iti, ker ga enostavno ne bi mogla sofinancirati.«
Kje vse tičijo razlogi za propadanje tradicionalnih kmetij v Slovenskih goricah in kakšna bi lahko bila rešitev, se v zadrugi Dobrina pogovarjamo iz dneva v dan. Marija Bezjak trdi, da je največji problem je v tem, »da se kmetom enostavno ne splača kmetovat, saj se izdelki težko prodajajo in ne dosegajo primerne cene. Rešitev bi lahko bila v tem, da bi država omejila ali obdavčila uvoz, za same kmetovalce znižala davek in s tem omogočila, da se tudi manjše kmetije prijavljajo na javne razpise za nepovratna in druga sredstva.« Pridelovalec zelenjave Damijan Slaček poudarja prenizek zaslužek kmetij, »saj kmetje ne sledijo spremembam trga in povpraševanju, in si posledično ne morejo ustvarit dodatnega zaslužka. Na trgu se zahteva velike količine, mali pridelovalci jih ne moremo dosegati.« Aleksandra Žugman izpostavi tri vidike problematike podeželja: »Ker mlajše generacije ugotavljajo, da je za vložen trud prenizko plačilo, si raje poiščejo zaposlitve izven kmetijskih panog. Kmetije, ki danes še niso na trgu, so premajhne – tako v pestrosti kot tudi v količinah pridelane hrane. Problem je pa tudi v tem, da kmetje pogosto nimajo časa, da bi lahko čez dan na tržnici prodajali, kar so ustvarili, saj kmetija zahteva gospodarja na posestvu.«
Kaj pa država? Da bi slovenska kmetijska politika lahko šla v pravo smer, bi morala po besedah Sonje Nekrep »zagotavljati in spodbujati pridelavo in predelavo na naši zemlji vzgojene in pridelane kulture, zaščititi, razvijati in pospeševati naše avtohtone sorte, čim hitreje preiti iz konvencionalnega in integralnega načina kmetovanja v ekološko in biodinamično kmetovanje, vlagati v razvojne in raziskovalne inštitute, ki bodo služili kot kakovostna podpora kmetu in predelovalcu hrane, nameniti več denarja za subvencije za ekološko kmetovanje in na koncu še podpreti marketinške programe, ki so namenjeni trženju ekoloških pridelkov in osveščanju naših potrošnikov.« Marija Bezjak in Damijan Slaček poudarjata, da bi moralo ministrstvo vzpodbuditi tudi razpise in financiranja za male pridelovalce, s čimer bi tudi zavarovali pestrost in bogastvo tradicionalnih kmetij. Aleksandra Žugman pa dodaja, da so financiranja prezapletena, preobsežna in tudi prevelika, zato se pridelovalci sami na razpise ne morejo prijavljati, pač pa bi za to potrebovali pomoč strokovnjakov.

Prispevek so za tretji novičnik Življenja na dotik sestavili člani Zadruge Dobrina – kooperative, ki je zaživela iz programskega sklopa Urbane brazde.



Koordinate:

Tkalski prehod 4
2000 Maribor
T: 02 621 02 94
e: info@caap.si

Spletna agencija Arhit