Človeštvo se vse bolj utaplja v grozečih vrtincih ekonomske, finančne, energetske, prehranske, zdravstvene in klimatske krize. V jedru kriznega dogajanja je vse premalokrat postavljena prehranska globalna kriza, ki je osnovana na usodni povezanosti proizvodnje hrane z nafto in zemeljskim plinom, na grozečih klimatskih spremembah, uničevanju rodnosti prsti in večanju urbane populacije. Zaradi teh in številnih drugih posledic kapitalu in špekulacijam sledečih politik bomo slej ko prej prisiljeni v prehod na trajnostno naravnano lokalno pridelavo hrane. Ob tej neizogibni tranziciji je potrebno ljudem ponuditi prave informacije glede njihovih možnih izbir lokalne oskrbe s hrano, ki so jim po naravnih danostih na razpolago. Način prehranjevanja ima namreč izjemno močan vpliv na zdravje prebivalstva, na primernost organiziranja ekonomskih subjektov, predvsem pa na uvajanje trajnostnih metod pridelave hrane.
V globaliziranem svetu »svobodnega trga« je hrana postala last korporacij, velikih trgovcev s hrano. Med kmeti tako velja »popolna konkurenca«, med trgovci pa »popolni« monopol, zato je jasno, da prehransko verigo obvladujejo trgovci. V takem razmerju moči izgubljata kmet, ki prideluje hrano in kupec, ki je od njene dostopnosti odvisen. Torej prvi in zadnji na prehranski verigi. Kmet dobiva vse manj, ker zanj velja popolna konkurenca, kupec pa plačuje vse več zaradi rastočih eksternih stroškov, ki v končni instanci definirajo prodajno ceno. Danes smo priča nevarnim asimetrijam prehranskega trga, na katerega v smislu povečevanja cen vse bolj vplivajo zunanji ali eksterni dogodki, od naravnih do političnih. Čaka nas sila negotova prihodnost, ki zahteva učinkovite odgovore slovenske kmetijske politike, tako na državni kot tudi na lokalni ravni, saj smo na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca v EU, obenem pa imamo največje prodajne površine na prebivalca v EU. Strahotna asimetrija in nevarno stanje ob dejstvu, da skoraj dve tretjini žitaric, poljščin, sadja in zelenjave uvažamo. Zato je potrebno, da si zagotovimo najvišjo možno stopnjo samooskrbe.
Dokler smo v svetu imeli ceneno energijo, obilje vode, ohranjeno rodnost prsti in pestrost tradicionalnih sort kulturnih rastlin je sistem industrijske velikoserijske proizvodnje hrane uspeval. Hrane je bilo dovolj in bila je – vsaj za nekatere – tudi poceni. Sedaj cene energije naraščajo, vode primanjkuje, prst je izčrpana in stara semena izumirajo. Narava izstavlja entropični račun za vse neplačane eksterne stroške. Kar je zavoženo na globalni ravni, bomo sedaj prisiljeni reševati na lokalni ravni. Če hočemo doseči neke trajnostne cilje, moramo modrost prednikov povezati z novo kulturo preživetja. Rešitve lahko iščemo na različne načine: tako, da obujamo domače vrtove, krepimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Da pridelava in poraba hrane poteka znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih dobavnih poteh od njive do krožnika. Da spremljamo letne čase in potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu nudi bogato obložena miza narave in ne pozabimo, da se je človeška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram preživetja. Da bi zagotovili prebivalstvu zadostne količine zdrave hrane je eden izmed pomembnih vidikov premik iz živinoreje v rastlinsko pridelavo (za 1 kg govejega mesa potrebujemo kar 20 kg žitaric). Drugi ukrepi pa morajo biti povezani s povečano lokalno samooskrbo s hrano skozi afirmacijo lokalne pridelave in lokalne porabe.
Ljudi vse bolj zanimajo odgovori na vprašanja: od kod izvira hrana, kdo jo prideluje in kako je pridelana, kakšne posledice ima ta pridelava na naravno okolje, koliko energentov se ob tem porabi, katere tehnologije so uporabljene pri procesiranju hrane in kakšen je vpliv vseh teh faktorjev na zdravje. V okviru Urbanih brazd razvijamo pilotni model delovanja Trajnostne lokalne preskrbe – TLP, primer dobre prakse, ki preko organiziranja skupine tradicionalnih malih kmetij iz Jurovskega Dola v Slovenskih goricah, nudi mestnemu prebivalstvu Maribora svežo, lokalno pridelano hrano.
Zadruga malih kmetov, ki deluje po principu socialnega podjetja in je bila ustanovljena v okviru projekta TLP, nudi svoje pridelke, kakor tudi pekovske izdelke neposredno vrtcem, šolam, domovom za starejše in ostalim obratom javne prehrane. Dobava je predvidena preko distribucijskega centra v Mariboru, ki ga prav tako vodijo ljudje iz vasi, ki uživajo zaupanje pridelovalcev. Distribucijski center ni namenjen samo prenosu blaga iz kmetije do obrata javne prehrane, ampak prav tako neposredni prodaji občanom. Viški zelenjave in sadja, ki ne najdejo poti do neposredne prodaje gredo bodisi v predelavo in kot predelani izdelek ponovno na police, bodisi v socialno kuhinjo, kjer so topli obroki dostopni po nižjih cenah.
V ozadju, manj vidno, pa je dolgotrajno izobraževanje kmetov in kmečkih žena, nove preusmeritve v certificirano ekološko pridelavo, delavnice in številni sestanki, tudi z odgovornimi ministri za šolstvo in kmetijstvo. Priprave predlogov spodbud in sprememb predpisov, ki bi olajšali preskrbo obratov javne prehrane s strani malega kmeta. TLP je novi model delovanja, ki se zgleduje po dobrih praksah tako v tujini, kakor doma in prinaša več zdravja, boljšo prehranjenost, zanesljivejšo dostopnost, manjšo porabo neobnovljivih energetskih virov (nafta, plin) in vode, manj ali nič procesiranja hrane in večjo kvaliteto življenja lokalne skupnosti, saj ves dohodek iz pridelave in prometa ostaja v lokalni skupnosti. TLP prav tako predstavlja najvišjo stopnjo trajnostno naravnane prehranske varnosti in neodvisnosti, ki temelji na lokalni samooskrbi, ki ima večjo odpornost proti nenadnim spremembam in šokom. Strateška osnova TLP temelji na ohranjenih naravnih virih in delujočim podpornim funkcijam ekosistema.
Če želimo ohraniti lokalne posebnosti prehrane moramo varovati tudi pokrajino iz katere ta hrana izvira. Zato je varovanje kulturnih aspektov prehrane lokalnega prebivalstva hkrati tudi varovanje tradicionalne krajine teh ljudi, njihova identifikacija in močan simbol tradicije in izročil, s tem pa promocija lokalne skupnosti. Tradicionalna prehrana je najmočnejši dejavnik varovanja tradicionalne krajine. Hrana je kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine, tako kot so to stavbe, stare knjige ali pa ljudsko izročilo, pravljice in pripovedke.
Koncept TLP presega zgolj varovanje okolja, ampak aktivno izboljšuje vse podporne funkcije ekosistemov. Način obdelovanja zemlje v veliki meri določa načine ohranjanja biotske pestrosti ter vzdrževanje tradicionalne krajine. To so veliki aduti turistične ponudbe, ki povratno omogočajo večjo kvaliteto življenja v ruralni krajini. TLP je usmerjen v ustvarjanje novih delovnih mest v prehranski verigi lokalne skupnosti, predvsem t.i. socialno podjetništvo (zadruge, dopolnilne dejavnosti na kmetiji, samozaposlovanje, združenja, društva itn.). Projekt TLP spodbuja odgovorno in trajnostno rabo naravnih virov, vzdrževanje ekosistemske podpore po načelih sodelovanja z naravo, ne pa vojne proti naravi, z upoštevanjem vseh tradicionalnih znanj in sodobnih vedenj o delovanju ekosistemov.

TLP – predlog ukrepov za povečanje obsega lokalne preskrbe

Integrirana pridelava v okviru trajnostne lokalne preskrbe
Podaljšanje pridelovalne sezone zelenjave