Nova raba prostorov


Obstajajo kraji, ki imajo svojo lokacijo, svojo hišno številko, ime ulice ali trga, imajo svojo parcelno številko in še posebej, imajo svojega lastnika. To so kraji, ki nekomu pripadajo, se vpisujejo v zemljiške knjige, se prodajajo, se obnavljajo ali propadajo. Vendar pa vsi ti podatki ne povedo ničesar o teh krajih, številčne oznake in imena lastnikov ne sporočajo ničesar. Če naj so ti kraji res kaj več od betona, opeke in malte moramo iskati življenje v njih.

Francoski antropolog Michel de Certeau je ločil prostore od krajev. Kot kraje je označil tisto fiksno, mrtvo, tisto, kar se zgolj z zidovi in ograjami loči od drugih krajev, tisto, kar ima svoje geografske koordinate, tisto, kar topo ostaja isto in na istem mestu. Medtem pa je prostor živeti kraj, prakticirani kraj. Prostor dobiš, ko kraju dodaš gibanje, življenje. Razlika med prostorom in krajem je takšna kot razlika med človekom in truplom. Pri čemer pa kakršnokoli gibanje po krajih še ne bo dovolj, da ustvariš živete kraje, prostore. Vnaprej določene koordinate in vektorji gibanja, ki jih v mestih predstavljajo glavne ulice in trgi, življenje usmerjajo po utečenih poteh in s tem življenju jemljejo to, kar je živega. Živeti prostor ustvarjajo ljudje, ko spontano uhajajo tem utečenim vektorjem poti, ko prečijo stranske ulice, ko se ustavljajo na vogalih, ko sedejo na betonski stebriček na ulici, ko nalivajo mleko izstradanim mačkonom pod smetnjaki, ko zavijejo na kakšno dvorišče, zgolj zato, da ga pogledajo, ko se ustavijo na mostu, ko poklepetajo na najmanj pričakovanem mestu. Skratka, ko rabijo prostor za nekaj drugega od pričakovanega premikanja po poti od točke do točke. Živeti prostor se ustvari z novo rabo, z drugačno rabo mrtvega kraja.

Poleg ulic in trgov po novi rabi kar kličejo tudi prazne in zapuščene zgradbe v mestih, zgradbe, ki svojim lastnikom ne morejo ponuditi tistega, kar od njih pričakujejo, torej visoke menjalne vrednosti, a vendar imajo tisto, kar je za vsako skupnost neprecenljivega, to je neskončen potencial, da so rabljene na nove in nove načine. Te zgradbe kot velikanski Ostržki čakajo na to, da so najdene in oživljene.

Toda napak zamišljeno oživljanje teh zgradb je v preteklih dveh desetletjih botrovalo stotinam milijonov, ki so končali kot »investicije v zidove«. Nekateri teh pregrešno dragih zidov pa so celo ostali zgolj mrtvi zidovi. Investicije so bile pogosto pogojene s pričakovanji gradbenih velikanov, ki so se pod krinko oživljanja zapuščenih zgradb napajali na državnih dojkah. Tako kot avtoceste so tudi te investicije požirale večkratnike realno potrebnih sredstev za tovrstne posege. Hkrati pa vztrajanje pri tem velikopoteznem mišljenju botruje tudi nadaljnjemu zanemarjanju mnogih zgradb, ki zdaj v realnosti krize ne morejo več računati na milijone javnih sredstev. Princip »vse ali nič« onemogoča oživljanje zapuščenih lokacij. Kjer ni milijonov za prestižne obnove, tam tudi ni enega evra za sirkovo metlo. Potem ko je kriza prestregla pogoltno ambiciozne projekte in pahnila načrtovalce velikih zgodb v resignacijo, bi bilo dobro, če bi se ponovno spomnili na dobro staro skromno napotilo »kamen na kamen …«. Medtem ko so zgodbe tipa »milijon na milijon …« pretežno ugodno delovale na zidarje z velikim »Z«, pa lahko morda zgodbe tipa »kamen na kamen …« ugodno delujejo na zidarje z malim »z«, na tiste, ki zidajo življenje skupnosti v lokalnem okolju.

Čakajoč velike razpise, čakajoč dobre kupce, čakajoč boljše čase se zdaj zanemarjeni kraji še bolj prepuščajo samim sebi. »Dobri časi« so nas zavedli v mrzlično javno in zasebno obnavljanje zgradb. Perfekcionizem, ki smo mu priča v slovenskih hišah in stanovanjih, jemlje dih. Toliko popolnosti premoremo le še redkokje. Popolnost parketa, keramike, lestencev, pohištva z mehkim zapiranjem, usklajenih okrasnih predmetov, ogrevanih straniščnih školjk, vzidanih kotličkov, senzornih in daljinskih funkcij. Vse je krasno, brezhibno delujoče, z visokim sijajem, in predvsem, vedno znova novo. Ljubezen do lastnih domov izkazujemo v šestmestnih cifrah, ljubezen do javnih zgradb pa v osemmestnih. In ko nam kriza odreže nekaj ničel na teh cifrah, ne znamo več živeti. Kakor da bi nam zmanjkalo domišljije, ko nam zmanjka denarja. Ker ne znamo prostorov rabiti za svoja življenja, ampak jih uporabljamo kot razstavišča v spektaklu potrošništva.

Nova raba mrtvih krajev, ki želijo postati prostori, zahteva predvsem veliko mero domišljije in sirkovo metlo. Zapuščene zgradbe so pripravljene spremeniti svojo funkcijo, če bodo le upravne enote pripravljene narediti spremembo namembnosti. Zapuščeni industrijski objekti lahko postanejo stanovanja, skladišča lahko postanejo delavnice ali predavalnice, trgovine lahko postanejo telovadnice, kleti lahko postanejo trgovinice, zanemarjena dvorišča lahko postanejo igrišča in tako dalje. Neskončen potencial zapuščenih zgradb, še posebej javnih, čaka, da ga lastnik izpusti iz primeža tega čakanja na milijone, ter ga ponudi v rabo za drugačne namene. Na tisoče praznih in zapuščenih zgradb predstavlja mrtve kraje, ki čakajo na življenje. Tovrstna nova raba prostorov ne zahteva nujno milijonov javnih sredstev, ampak predvsem majhno, a konstantno investiranje energije in sredstev novih uporabnikov, ki bodo javno lastnino, katere neposredni uporabniki so, razumeli kakor svojo last, ki zahteva njihovo skrb in vzdrževanje. Z milijonskimi javnimi investicijami se nikoli ne ravna tako skrbno, premišljeno in ustvarjalno kot z majhnimi vsakodnevnimi investicijami v prostore v katerih živimo ali delamo.

A vendar ni zgolj na državi in lokalnih skupnostih, da namenijo nepremičnine v javni lasti za novo rabo, temveč je tudi na prebivalcih lokalnih skupnosti, da usmerijo domišljijo, energijo in napor v te zgradbe, da ustvarijo nove prostore za življenje skupnosti. Na oblasteh je, da prepustijo zapuščeno skupno lastnino v rabo skupnosti, in na skupnosti je, da opusti predstave o potratno obnovljenih zidovih z visokim sijajem. Zmagovalce dobimo na obeh straneh. Propadanje zapuščenih zgradb preide v sicer skromno, a vendarle postopno prenovo, skupnost pa dobi v rabo prostore za delo, druženje, bivanje, skratka, prostore za življenje.

(Prvič objavljeno v ediciji Življenja na dotik, št. 01, februar 2012)



Koordinate:

Tkalski prehod 4
2000 Maribor
T: 02 621 02 94
e: info@caap.si

Spletna agencija Arhit