Prvič objavljeno v 64. številki Kralji Ulice (september 2011), stran 19

»Davnega« leta 1999 je James Wallbank napisal Lowtech manifesto, kratko besedilo, v katerem je utemeljeval obstoj poceni ali zastonj tehnologije in spodbujal ponovno uporabo računalnikov, ki zaradi (pre)hitro razvijajoče se računalniške industrije končajo na smetiščih. Ni treba poudarjati, da je v besedilo vtkana kritika potrošniške in »licenčne« družbe ter direkten poziv k uporabi odprtokodnih sistemov in t.i. freeware.
Ravno takrat je Nicholas Negroponte (glej obširne podatke o gospodu na wikipediji) izdal serijo člankov, v katerih je poudarjal zahtevo po cenovni dostopnosti digitalne tehnologije. Ker je ugotovil, da računalniška podjetja niso pripravljena sodelovati v tem procesu, je začel obširno kampanjo za produkcijo prenosnikov za 100 $ (za primerjavo: prenosnik je takrat »koštal« slabih 1000 $). Kampanja je »malce« kasneje (leta 2007) dobila končno podobo v imenu One Laptop Per Child (OLPC), humanitarnem projektu, ki se (še vedno) izvaja v tako imenovanem tretjem svetu.
Zadeva je spodbudila na začetku navedenega avtorja manifesta, da napiše revolucionarno besedilo: Zero Dollar Laptop Manifesto (ZDLT). V njem tako kot pred osmimi leti zagovarja uporabo odprtokodnih sistemov (npr. Linux) in koncept ponovne uporabe, hkrati pa širnemu svetu ponudi utemeljitev in navodila za pripravo projekta, kjer prenosnik stane natanko 0 $ (prevod: 0 €, za nostalgike: 0 sit), v »ZDLT zapiskih« (notes) pa poda natančno in lucidno kritiko humanitarnega OLPC.
Po njegovem (in jaz se s tem absolutno strinjam!) je OLPC kljub plemenitosti zelo klasičen top-down projekt, kjer velika NVO in velika podjetja ustvarjajo potrošno robo (zapakirano v izobraževalni program) oz. novo tržno nišo za ljudi (v t.i. tretjem svetu). Prenosniki OLPC so sicer lični (a standardizirani, torej dolgočasni in monotoni) in prijetnih barv (zelene, roza, modre) a (u)porabnike (otroke) ne potegnejo iz večne spirale licenčnih programov (in posodabljanj) ter popravil, projektni vodje pa jih ne naučijo (jim ne omogočijo!) avtonomno skrbeti za svojo novo igračko. Odveč je poudarjati, da so v celoten sistem vpeta velika računalniška podjetja. Skratka, ta plemeniti projekt ne vzpostavlja razmer za opolnomočenje (kot tak se namreč »prodaja«), temveč gladko malo reproducira potrošništvo.
V nasprotju s tem pa projekt ZDLT, ki temelji izključno na rabljenih prenosnikih, odprtokodnem sistemu (npr. Ubuntu) in spodbujanju delovanja po grassroot principih, ponuja dejansko možnost za avtonomno upravljanje prenosnika. Dolgoročni cilj projekta je omogočiti dostopnost digitalne sfere deprivilegiranim družbenim skupinam, s tem pa izničiti t.i. »digital divide«. Izkaže se namreč, da se marginalizacija direktno prekrije z nedostopnostjo do medmrežja in digitalno nepismenostjo, s tem pa od vira informacij ali kreativnega izražanja na medmrežju. Delavnice ZDLT se izvajajo na podarjenih/rabljenih prenosnikih, ki jih skupina računalničarjev pred tem pregleda in zagotovi njihovo delovanje, na njih pa si udeleženke in udeleženci (npr. delavci migranti, brezdomni, prebežniki) naložijo odprtokodni sistem, naučijo se uporabljati različne programe, se povežejo na medmrežje, se poučijo o tem, kako (in kje) posodabljati te programe, morda ustvarijo svoj blog, si prenosnik v kreativni delavnici s pomočjo stensilov in nalepk personalizirajo in po končani delavnici zadevico prejmejo v last. Prenosnik je zdaj v vseh pogledih njihov.
Zato smo se v Urbanih brazdah odločili izpeljati ta projekt v Mariboru. Ker je zadeva »zaščitena« pod Creative Commons, smo si dovolili majhno modifikacijo imena in projekt poimenovali Za-nič kišta. Z imenom smo želeli ustvariti igro besed, ki odraža naravo projekta: po eni strani je prenosnik »zanič«, fuč, saj ga lastnik ali lastnica ne potrebuje več in nam ga dobrovoljno podari, po drugi pa je »za nič«, saj ga udeleženke in udeleženci prejmejo v last brez plačila (tudi delavnica je zastonj).

Trenutno smo v fazi pridobivanja prenosnikov, zato izkoriščam priložnost, da vas vljudno povabim k donaciji vašega ne več uporabljanega ali zavrženega (tistega, na katerem se nabira prah na vaši omari) prenosnika. A vsak prenosnik žal ni primeren. To je verjetno največja pomanjkljivost ZDLT, saj Ubuntu zahteva neko njegovo določeno minimalno konfiguracijo (zmogljivost).
Če vas zanimajo donacija in več informacij o njenih »pogojih«, nam lahko pišete na:urbane.brazde@maribor2012.eu .V oktobru bomo gostili kolege iz Anglije (Furtherfield in Access Space), ki so lani prvič uresničili ZDLT, in kolege iz Italije (Binario Etico), ki bodo letos v Rimu izpeljali projekt, da se še natančneje poučimo o vseh njegovih dimenzijah, prediskutiramo morebitne zagate ter najdemo kreativne rešitve in nadgradnje za izpeljavo projekta v Mariboru.
Pričujoče besedilo pa naj ne bo zgolj opis naših dejavnosti, temveč naj bo spodbuda pri širjenju filozofije ponovne uporabe digitalne tehnologije, odprtokodnih sistemov, odporu »digitalni ločnici« in s tem spodbujanju nepotrošniških in avtonomnih praks: širite idejo, pozanimajte se, lahko nas kontaktirate in še sami izpeljite ZDLT! Ker pa je to emancipacijski projekt, ki neusmiljeno spodjeda veličastni kapitalistični red, nam ni treba pretirano ugibati, zakaj vnos »James Wallbank« v wikipedijo pokaže rezultat »James Wallbank does not exist«.